Digitalni gasilci brez veselice

Odraščal sem v Kranju, a že leta živim na Obali; dovolj dolgo, da ji pravim dom. V obeh nekje blizu središča stoji gasilski dom. Dom, ki so ga prostovoljni gasilci zgradili z lastnimi rokami in denarjem.

Slovenci ne potrebujemo razlage. Poznamo pozivnik na nočni omarici in sireno, zaradi katere se izprazni vsaka dvorana. Poznamo veselico, kjer vsi kupujejo pivo, čevapčiče in srečke, da si društvo lahko privošči tovornjak. Poznamo Florjanovo in otroke, ki se zgodaj naučijo zvijati cev. Poznamo pozdrav Na pomoč. Vse to počnemo že od leta 1869, ko je metliški posestnik na dvorišču zbral mladeniče, in na naših tleh ustanovil prvo požarno obrambo. Stoletje in pol pozneje so gasilci največja prostovoljna organizacija. Nihče jim ne plača. Gredo, ker nekdo mora in ker so šli njihovi očetje.

Imejmo to pred očmi: človek, ki opravlja nevarno, neplačano in nevidno delo, ker ga je treba opraviti, medtem ko mi spimo.

Verjamete, da tudi internet stoji na prav takšnih ljudeh? Razlika je v tem, da v njihovi vasi nihče ne ve, kaj počnejo. Veselice ni.

En sam mož s ključi

Lasse Collin živi na Finskem in od sredine 2000-ih skrbi za kos programske opreme, imenovan xz. Stiska datoteke, da zasedejo manj prostora. Dolgočasno, bi rekli.

Xz je v skoraj vsakem računalniku z Linuxom, torej v večini svetovnih strežnikov. Na njih tečejo sistemi tvoje banke, bolnišnične evidence in tvoj telefon. Pod vsakim od teh se nekje skriva kos kode, ki ga je nekdo s Finske vzdrževal sam in zastonj.

Za njim ni ne podjetja ne fundacije. Je človek, ki odgovarja na e-pošto neznancev, ker se je orodje, ki ga je izdelal, izkazalo za nosilni element sodobnega sveta. To je gasilec. Že čez trenutek bo nekdo potrkal na njegova vrata in ponudil pomoč.